Dvorec Radlje – kulturno in gozdno središče zgornje Dravske doline

Izobraževalne in kulturne vsebine

Dvorec Radlje ima dolgo zgodovino, saj se prvič omenja v 16. stoletju kot spodnji grad oziroma grajska pristava izvirnega gradu Kamen. Ta je bil zgrajen kakih tristo let prej, torej tako daleč nazaj, da je prvič poimenovan z latinskim imenom Castrum ad Lapidem. Grad je stal v kraju Radlje, gospodarskem, verskem in kulturnem središču province Radelach, kjer ga je postavil Albert Trušenjski oziroma kasneje poimenovan Marenberški, njegov sin Sigfrid pa je v 13. stoletju tukaj ustanovil tudi ženski dominikanski samostan. Tako grad kot dvorec sta po tej rodbini nosila tudi ime – dvorec Radlje je še danes namreč znan tudi kot dvorec Mahrenberg. Postavljen je bil na ključni lokaciji, da ga obteka Radeljski potok, in ob nekdanji kraljevi cesti (via regia), ki danes nosi ime Dravska cesta. Dvorec leži sredi parka ter v neposredni bližini razvalin nekdanjega ženskega dominikanskega samostana in hriba Kalvarija.

Ko je grad Kamen oziroma Mahrenberg po udaru strele konec 17. stoletja pogorel, takrat v lasti dominikanskega samostana, ga niso več mogli obnoviti, zato so vse dejavnosti preselili v nekdanjo pristavo, torej današnji dvorec Radlje. Samostan je bil razpuščen konec 18. stoletja, nato je lastništvo dvorca prehajalo med plemiči in drugimi veljaki. V tem času se je spremenila tudi njegova oblika. Na eni najstarejših natančnih upodobitev dvorca, na bakrorezu štajerskega geografa in topografa Georga Mattheusa Vischerja iz predvidoma leta 1681, je še videti veliki grad Mahrenberg, v ozadju pa tudi manjšo pristavo, današnji dvorec. A dvorec iz tistega časa je pravokotne oblike z notranjim trgom, že na naslednjem dokumentu, ki prikazuje dvorec, je podoba drugačna. Na kartografski situaciji franciscejski kataster, ki je nastal nekje poldrugo stoletje kasneje, je dvorec prikazan s podkvasto zasnovo in parkom, medtem ko le nekoliko kasnejši načrt dvorca jasno izkazuje tloris v obliki črke L, torej zgolj s severnim in zahodnim traktom, kot ga poznamo še danes. Na vhodu v stavbo je še danes renesančen portal iz peščenjaka iz leta 1666, nad portalom pa je marmorna plošča z grboma gospodov Mahrenberških – grb Siegfrieda Mahrenberškega in opatinje samostana dominikank Marije Ivane Linzer. Stavbo pokriva opečna dvokapna čopasta streha.

Izobraževalne in kulturne vsebine

Ko je bil po drugi svetovni vojni dvorec nacionaliziran, je bil namenjen šolskim dejavnostim, najprej kot kmetijsko gospodinjska šola, nato kot osnovna šola, leta 1966 pa se je v njem naselil Gozdni obrat Radlje, kasneje pokrajinska enota Zavoda za gozdove Slovenije. Leta 2012 je dvorec Radlje postal sedež Koroškega pokrajinskega muzeja Radlje ob Dravi, ki je obdržal poudarek na gozdarski dediščini kraja in regije, predvsem na delu Franja Pahernika, pionirja gospodarjenja z gozdovi v Dravski dolini. Ta je v začetku 20. stoletja na svojih 552 hektarjih gozda na Pohorju uvedel sonaravno gospodarjenje. Namesto klasičnega ekonomskega izkoriščanja gozda je vzpostavil gozdni ekosistem in dokazal, da je to lahko ekonomsko celo boljše od klasičnega gozdarstva.

Že leta 2014 so v dvorcu postavili Spominsko sobo rodbine Pahernik, pet let kasneje pa odprli stalno razstavo Gozdarstvo v sozvočju z naravo. Ob otvoritvi prenovljenega dvorca Radlje in s tem tudi Muzeja Radlje ob Dravi so razstavo prenovili in preimenovali v Sonaravno z gozdom, po sledeh Franja Pahernika. Nova razstava sestoji iz številnih eksponatov in učnih gradiv, dopolnjuje pa jo sodobna digitalna predstavitev, ki uporablja navidezno resničnost. Razstava vabi obiskovalce k premisleku, predvsem pa jih nagovarja, naj bodo zavezani k spoštljivemu in sonaravno usmerjenemu gospodarjenju z gozdovi, da jih bomo ohranili za prihodnje rodove.

Dvorec je načel zob časa, zato je bil potreben korenite obnove, vključno s temelji za večjo stabilnost in protipotresno varnost. Pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine jo je izvedel arhitekturni biro Arrea arhitektura, ki je poleg strukturnih ojačitev stavbe nad zahodnim traktom dodal tudi nov tramovni strop in odstranil nekatere novejše predelne stene in strope za otvoritev starih gabaritov prostorov ter optimalno izrabo dvorca za nove programe. S prenovo je dvorec dobil tudi nekatera osnovna udobja, kot je ogrevanje v vseh prostorih, priključitev na komunalno infrastrukturo in nove inštalacije ter napeljave, ki omogočajo izvajanje sodobnega programa.

Ponovno najdeni stik s preteklostjo

Prenova ni zgolj korak v prihodnost, temveč odpira tudi stik s preteklostjo. Tako so med prenovo odkrili več plasti poslikav, ki kažejo na pomembno vlogo in pestro zgodovino dvorca, med drugim stari gotski omet v pritličju in razne poslikave v drugih prostorih, ki so bile vse restavrirane. Tudi vso stavbno pohištvo, kot so okna in vrata, se je ohranilo in obnovilo ali nadomestilo z enakovrednim. Prenova je tako razkrila veliko večjo vrednost in pomen dvorca, kot so sprva sklepali, zdaj pa je pripravljen, da zaživi za lokalno skupnost in širšo javnost. Tako muzej ne zaseda celotnega dvorca, temveč je v pritličju tudi čajnica in skupna demonstracijska kuhinja, ki sta namenjeni celotni lokalni skupnosti.

Skupnosti je namenjen tudi park, ki je bil zasnovan že v 18. stoletju, in v katerem raste več vrst jelke, duglazija, klek, rdeči hrast, platana, rdeča bukev, tisa, zeleni bor, dob, rdeči bor in druga drevesa, pri čemer so najstarejša tam že od začetka. V parku je fontana z vodometom, pri katerem iz okroglega stebra lijejo štirje izviri vode skozi podobe ribjih glav, medtem ko na stebru stoji kip dečka z ribo v naročju. V bližini je grič Kalvarija, na sosednji vzpetini pa nekdanji ženski Dominikanski samostan. Na poti na Kalvarijo so baročni kamniti kipi v naravni velikosti, ki ponazarjajo posamezne postaje križevega pota. Skupaj s parkom in gričem Kalvarije dvorec predstavlja edinstveno ambientalno celoto ne samo v ožjem prostoru, ampak tudi na območju Slovenije.